Dobri stari praznični običaji iz okolice Zagreba

V prazničnem času se vsi držimo določenih običajev, na katere smo se že toliko navadili, da sploh več ne pomislimo, od kod in zakaj prihajajo. Božično žito, adventski venček, okraševanje božičnega drevesa, darila... Tudi to so nekoč bili le nenavadni ljudski običaji, ki so počasi utirali pot iz svojega okolja do globalne razširjenosti. Običaji so stare šege in obredi, globoko ukoreninjeni v dediščino določenega kraja, ki le te neguje in prenaša iz roda v rod. Na prostorih Zagrebške županije ljudska tradicija še vedno živi in vsaka regija skrbno neguje svojo identiteto. To je zlasti moč opaziti pri starih prazničnih običajih, opomnikov na resnične, prvinske vrednote božiča, ki združujejo družine, vendar tudi lokalno skupnost. Raznovrstni in zanimivi praznični običaji iz vseh delov zagrebške okolice so odraz bogate dediščine ter priča zgodovine svoje pokrajine, in ne le romantična folklora. Spoznajmo nekatere izmed teh...

1) Božični kinč

V Samoborju in okolici so dom za praznike okraševali z okraskom, poimenovanim »kinč«, ki so ga izdelovali družinski člani sami. Nakit iz pisanega krep papirja, večinoma v obliki cvetov in verižic, so polagali na veje bodike ali smreke, skupaj z jabolki, pobarvanimi orehi in podobnimi okraski, vse skupaj pa so obesili na tram nad mizo. Šopek rožic iz krep papirja so polagali okoli božičnega kolača, kot simbol plodnosti, zdravja in blaginje.

2) Vnašanje slame

V številnih krajih v okolici Zagreba je pred svetim večerom gospodar v hišo prinesel slamo in izrekel priložnostni blagoslov, kot: »Falen Isus i Marija na tem novem letu, dej vam Bog žrebekov, telekov, pajcekov, gusekov, rakekov, picekov, dečice pune klečice, mira i božjega blagoslova.« (narečje; Hvaljen Jezus in Marija na tem novem letu, Bog vam daj žrebičke, teličke, prašičke, goske, rakce, piščančke, otročkov polne kleti, mir in božji blagoslov). Slamo so polagali pod mizo, na praznik svetega Janeza, oziroma janževo, pa je gospodar z njo okrasil sadno drevje, da bolje obrodi. Ponekod so slamo polagali tudi na polje, v svinjake, pod kokoši, jo dali v krmo za živino ter sežigali proti toči, vse zato, da bo njena moč prinesla blaginjo in zaščitila domače.

3) Božični kolač

Majhen, okrogel božični kruh je na mizi od božiča do praznika svetih treh kraljev. Od preostalega testa so naredili 12 kroglic, ki so jih postavili v krog. V sredino so postavili križ, izdelan iz testa ali testo, oblikovano kot kokoš, ki simbolizira leto, medtem ko kroglice predstavljajo jajca, ki pa simbolizirajo mesece v letu. Če so ves kruh pojedli, preden je žena prinesla na mizo drugi kruh, je božični kolač bil tisti, ki je zagotovil, da v nobenem trenutku kruha na mizi ne zmanjka. Ker če bo na mizi dovolj kruha vse božične dni – ga bo dovolj tudi vse dni v letu.

4) Ljudska meteorologija

Na praznik sv. Lucije se je začelo tudi odštevanje dni do božiča. Vsak dan so zapisali, kakšno je bilo vreme, vremensko poročilo za teh 12 dni do božiča pa se je upoštevalo kot vremenska napoved za naslednjih 12 mesecev. Tem beležkam so rekli »brojenice«.

Zanimiv je tudi način napovedi vremena s pomočjo čebule. Na silvestrski večer so na mizo razporedili 12 lupin čebule črljenca. V vsako lupino so dali sol in vsako poimenovali po enem mesecu v letu. Lupine s soljo so čakale do jutra, tista, v kateri je bila sol vlažna, pa je napovedala, kakšen bo določeni mesec v naslednjem letu.

5) Puran za božič, piščanec za novo leto

Na novo leto so čakali manj svečano kot na božič, vendar so vseeno pazili na to, da se tega dne obeduje pečeni odojek. Verjeli so, da se »pajcek« mora jesti, saj rije naprej, torej se obrača proti prihodnosti, ki jo prinaša novo leto. Perutnine niso v nobenem primeru jedli, saj s svojimi nogami brska in raztresa gospodarstvo. Purana so jedli proti koncu leta, saj koplje nazaj ter tako vse slabo zapušča za seboj v starem letu.

6) Slama in drobtine za plodno leto

V nekaterih predelih Turopolja so na sveti večer po večerji vsi prisotni vlekli slamo pod mizo. Vsakdo je moral povleči en pecelj slame brez kukanja. Tisti, ki je potegnil najdaljšo slamo, je moral naslednje leto sejati lan, saj so verjeli, da bo njemu zrasel najdaljši. Potegnjeno slamo so nato zataknili na steno za sliko in jo tam hranili vse do setve. Po večerji je gospodinja pobrala »droptinje« – drobtine z mize, jih spravila in hranila, vse dokler se spomladi niso zvalili prvi piščančki ter jih z njimi hranila, zato da bojo dobro napredovali. Verjeli so, da so te drobtine blagoslovljene.

7) Ljubezenska vedeževanja

Ponekod je bil običaj, da neporočena dekleta na dan svete Lucije, začetek priprav na božič, na 13 listkih napišejo imena določenih mladeničev. Vsak dan do božiča so v ogenj metale en neodprt papirček. Po polnočnici so odprle zadnji papirček. Trinajsti mladenič, katerega ime je ostalo na koncu, je bil tisti, s katerim se bodo poročile.

8) Koledniki

V številnih krajih so bili običajni sprevodi kolednikov. To je skupina treh dečkov, ki držijo kartonsko betlehemsko zvezdo. Rečejo jim tudi »betlemeharji« ali »svjećarji«. Večer pred praznikom svetih treh kraljev so hodili od hiše do hiše, včasih tudi v spremstvu dečkov, ki so igrali in peli: »O Sveta tri kralja, o blažen vaš dan, kad Sveti Kralj Mladi bil z neba poslan.« (O Sveti trije kralji, o blažen vaš dan, ko Sveti Kralj Mladi je bil z neba poslan.) Od meščanov so pogosto dobili darila.

9) Poležaj

»Poležaj« je v zelinskem kraju voščilec ali prvi gost, ki pride v hišo voščiti za božič. Pričakovali so, da bo poležaj moški, mlad in vesel. Če je poležaj bil nekdo drug – ženska, starejši človek ali otrok – so verjeli, da to ne prinaša sreče. Poležaj je moral jesti in piti, da bo vsa živina v tej hiši z veseljem jedla in pila. Obhodi, ki jih je poležaj imel po vasi, niso bili najavljeni, temveč spontani, tako da domačini hiše niso vedeli, kdaj bo prišel. Poležajeva voščila so pogosto bila kratka in zabavna, kot: »Daj vam Bog svega kaj imate, a kaj nemate, to si kupite.« (Naj vam Bog podari vse, kar imate, česar pa nimate, to si kupite.)

10) Na sv. Lucijo se ne šiva, na božič se ne dela

Na sv. Lucijo, zavetnico vida in očesnih bolnikov, so dekletom branili ročno delo ali karkoli z iglo in sukancem, da si ne »zašijejo« oči. Božič pa je bil dan, ko se prav ničesar ni smelo delati. V hiši se ni smelo pomesti ne na božič ne na štefanovo, temveč šele tretji dan, na praznik sv. Janeza. Verjeli so, da je tedaj bilo treba čim večkrat pomesti, tudi devetkrat, zato da bodo v novem letu njive brez plevela. Skednje so lahko očistili drugi dan božiča, na štefanovo. Živino so hitro nahranili,saj so vse potrebno seno in slamo predhodno pripravili.

Dont miss other topics