Oktober in november je čas, ko Zagrebčani tradicionalno obiskujejo mestna pokopališča in častijo pokojne. Vrhunec nastopa ob prazniku vseh svetih, 1. novembra. Obisk pokopališč, zlasti Mirogoja in bližnjega Gaja urn, nekaj dni po prazniku, ko je vse še polno pisanih rož in nagrobnih sveč, vendar že malce opustelo, je nepozaben prizor. Jesen je ravno pravi čas, da se spomnimo, kako so mestna pokopališča izredni kraji, vredni obiska in občudovanja, tudi brez konkretnega razloga.

Šele ob koncu 19. stoletja, je manjša pokopališča, razpršena po celem Zagrebu, zamenjalo veliko in novo, osrednje pokopališče, Mirogoj. Eden največjih spomenikov zagrebške arhitekture, danes pa nepogrešljiva atrakcija, je življenjsko delo Hermana Bolléja. Številni grobovi so delo največjih hrvaških kiparjev, veličastne arkade pa so zadnje počivališče številnih hrvaških velikanov. Kogar zanima, se lahko na Mirogoju veliko nauči o hrvaški kulturi in zgodovini. Poleg tega si je Bollé zamislil tudi katoliško cerkev Kristusa Kralja ter pravoslavno kapelo sv. Petra in Pavla, saj so na Mirogoju v začetku bile enakopravno zastopane vse veroizpovedi. Poleg tega da predstavlja vrhunsko gradbeno umetnost, kompleks pokopališča je tudi impresivna hortikulturna celota, zato ga lahko opazujemo tudi kot čudovit, nevsiljivo prefinjen park. Sprehod po tej mirni okolici je pomirjujoča izkušnja, vsak obisk pa odkrije kakšen nov detajl.

Sčasoma so bila zgrajena ali razširjena tudi druga mesta za pokope, izmed katerih je največje pokopališče Miroševac, med drugimi pa so tukaj tudi Markovo polje v Sesvetah ter okoli 20 manjših, lokalnih pokopališč. Večina le teh ima dolgo zgodovino in so izvirno ob cerkvah, ko so kraji, v katerih jih zdaj najdemo, bila le ruralna obmestna naselja. Poleg Mirogoja je Krematorij z Gajem urn, odprt leta 1985, prvi in ternutno edini takšen objekt na Hrvaškem. V njegovem središču je ogromen Kenotaf z večnim ognjem, spominsko obeležje neidentificiranim žrtvam Domovinske vojne. Impresivna je tudi moderna skulptura na temo minljivosti življenja na polju za posipanje pepela z imenom Sončna poljana (Sunčana poljana).

Od drugih, danes nefunkcionalnih zadnjih počivališč, ki so zanimiva za obisk, izstopa Jurjevsko pokopališče, istočasno romantičen in srhljiv kotiček na Gornjem gradu. Pozabljeno in uspavano, nekoč je bilo največje pokopališče v mestu. Omenja se že v 17. stoletju, a čeprav je v začetku bilo namenjeno za pokope siromakov, pozneje so tukaj začasno počivale tudi nekatere zgodovinsko pomembne osebe kot so Ljudevit Gaj ali »julijske žrtve« (ime za žrtve pokola 29. julija 1845 v Zagrebu ob protimadžarskih protestih). Danes je to osamljen park, v katerem le ostanki starinskih nagrobnih spomenikov spominjajo na nekdanjo vlogo. Nenavadno preteklost ima tudi zapuščeno pokopališče v Donjem Vrapču, skrit park, obdan z družinskimi hišami in stanovanjskimi stavbami. Ni sledi o prvih pokojnikih, ker je pokopališče bilo odprto v začetku 20. stoletja za paciente Psihiatrične bolnišnice Vrapče, ki so bili brez svojcev. Sčasoma so bili tukaj pokopavani tudi uslužbenci bolnišnice ter tudi okoliško prebivalstvo. Prepuščeni pozabi, večinoma uničeni napisi in spomeniki t.i. Norišniškega pokopališča, ne odkrivajo veliko, vendar vsekakor burijo domišljijo mimoidočih.