Nesnovna kulturna dediščina zagrebškega zelenega obroča

Življenje v majhnih mestecih in vasicah v okolici Zagreba je bolj mirno in enostavno kot v velikem mestu, zato je lažje tudi ustvarjati, zlasti negovati lokalne tradicije, izmed katerih so nekatere stare več sto let. Krotko in rodovitno območje zagrebškega zelenega obroča je že dolgo naseljeno in ima bogato zgodovino. Vendar čeprav celoten pas deli številne podobnosti, vsak kraj ponosno neguje lastne značilnosti. Nekaj, kar modernemu opazovalcu deluje kot zastareli običaj in romantični folklor, je pravzaprav del identitete lokalnih prebivalcev, vendar tudi pomemben del zakladnice hrvaške kulture. Seznam zaščitene nesnovne kulturne dediščine je pohvala izvirnosti in lepoti kulture, ki se je stoletja razvijala v narodu, med navadnimi ljudmi, ki niso pisali zgodovine, temveč so jo živeli. Zagrebška okolica je prispevala h hrvaškemu katalogu kulturnih dobrin z raznovrstnimi in zanimivimi tradicijami.
 

  1. Medičarska obrt – severna Hrvaška

Vsi smo veseli, ko vidimo pisani lect. Vendar, ali ste vedeli, da je ta sladki okrasek naš predstavnik na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine človeštva? Izdelujejo ga medičarji, ki poleg izdelujejo še sveče, medenjake ter pijači gvirc (medeno vino) in medico. Nekoč se je namesto sladkorja za lecte uporabljal med; povezava je posledično jasna. Običaj se je iz srednjeveških samostanov razširil po srednji Evropi, tudi po severu Hrvaške, v roke obrtnikov. Lect je pravzaprav  spretno izdelan kos testa iz moke, sladkorja, vode in sode bikarbone, oblikovan v posebnem kalupu ter spretno pobarvan in okrašen. Danes je prepoznaven spominek, nekoč pa je bil okras in darilo za posebne priložnosti. Na območju Zagrebške županije je več medičarskih obrtnikov, ki jih lahko obiščete in boljše spoznate njihovo tradicijo: Oslaković in Arko v Samoborju, Saraga v Veliki Gorici, Bičak v Bedenici

  1. Kajkavsko spodnjosutlansko (ikavsko) narečje – Brdovec

Medtem ko večino zaščitenih nesnovnih kulturnih dobrin z območja zagrebškega zelenega obroča lahko otipate, spodnjosutlansko ikavico morate slišati; je precej redek, zato tudi neobičajen pojav. Čeprav je število kajkavcev, ki govorijo v ikavici, večje, je spodnjosutlansko narečje povsem specifično. Razlaga za pojav ikavice ob reki Sutli leži v zgodovinskih dogodkih: večje število čakavcev se je priselilo v 16. stoletju med bežanjem pred Turki; sčasoma so sprejeli lokalni način govora, vendar so zadržali tudi nekaj maternega narečja. Danes ta povezava živi na območju Brdovca, Marije Gorice, dela Pušće in robnega dela Dubravice.

  1. Opankarska obrt Kruh Vuk – Ivanić-Grad

Ko tradicija ene družine postane zaščitena kulturna dobrina, veste, da gre za izjemen dosežek. Zlasti, ko gre za opanek, arhaično narodno obutev naših rednikov, ki jo bomo zares težko srečali danes v vsakdanjem življenju. Vendar je pred pojavom modernih čevljev ta ročno izdelana obutev iz usnja, zavezana z usnjenimi pasovi, bila standard, v širši regiji pa so obstajale številne različice. Družina Kruh Vuk nadaljuje tradicijo ter spretno izdeluje mojstrske kose obutve, oblikovane s folkloro in dediščino.

  1. Rudarska greblica – Rude

Skromna slana pita iz Rud ni le naša kulturna dobrina, vendar tudi prvo ter trenutno edino zaščiteno živilo iz Zagrebške županije. Pravzaprav skromna hrana, iz vedno dosegljivih sestavin, »greblica« je bila praktična malica, ki so jo lokalni rudarji nosili na delo. Med dve plasti tankega krhkega testa gre nadev iz svežega sira, orehov in vrtnin. Ime je dobila po starinskem lesenem orodju za razvlačenje pepela v krušni peči, kjer se je pekla. Postopek izdelave je danes standardiziran, sinonim za greblico pa je postala pekarna Nikl iz Rud. Greblice se lahko naužijete na zdaj že tradicionalnih Dneh rudarske greblice, vsako poletje v Rudah.

  1. Kraluš – Samobor in Sveta Nedelja

»Kraluš« je tradicionalni nakit za svečane priložnosti, ki se nosi okoli vratu poleg narodne noše, čeprav je pravzaprav novejšega datuma – najstarejši podatki datirajo z začetka 20. stoletja. Na konjske niti, danes pa najlonsko nit, se nizajo raznobarvne koralde in zrnca, v pazljivo oblikovanih in sestavljenih vzorcih. Poleg tega, da je razkošen in eleganten, kraluš je razkrival tudi podatke o starosti, zakonskem stanu in družbenem statusu ženske, ki ga nosi. Obstaja več različic: najbolj dragocen je pleteni kraluš, medtem ko je nekoliko bolj skromen kraluš »na košic«. Najbolj znan je samoborski kraluš, zaščiten pa je tudi svetonedeljski. Zahtevna spretnost izdelave se je prenašala s kolena na koleno, zato pridne roke danes izdelujejo kraluše in ne dovolijo, da bi običaj izumrl.

  1. Pletena koladra – Slavetić

»Koladra« je še ena vrsta svečanega nakita, podobna kralušu, vendar po marsičem edinstvena in specifična ravno za ožje območje v okolici Jastrebarskega. Poleg tega, zgodovina koladre sega v 19. stoletje, in naj bi ta običaj prišel v narod iz plemstva. Gre za ogrlico iz niti, na katere se nizajo vrste korald dokler se ne doseže želeni vzorec in oblika. Izdelava je dolgotrajna in zapletena, vendar je nagrada unikaten in impresiven okras, ki je videti enako dobro poleg narodne noše ali moderne večerne obleke.

  1. Turopoljsko narečje – Turopolje

Turopoljsko narečje pripada kajkavskemu narečju hrvaškega jezika, vendar je popolnoma poseben in specifičen, saj je obdržal nekatere značilnosti iz prejšnjih časov. Je še živo, ni le mrtva črka na papirju, najstarejše zapisane sledi pa datirajo iz 16. stoletja. V drugi polovici 20. stoletja so ga raziskovali nekateri izmed hrvaških priznanih jezikoslovcev ter se strinjali, da je turopoljski ljudski govor ne le del lokalne identitete, temveč tudi hrvaški narodni zaklad.

  1. Jurjevski obhodi Turopolja – Velika Gorica

Praznik sv. Jurja v aprilu se po celotni severozahodni Hrvaški praznuje kot prihod spomladi in začetek še enega rodovitnega leta. Ta običaj pravzaprav izhaja še iz poganskih časov, zlasti pa je značilen za okolico Velike Gorice. Vključuje obhode po vasicah, ko mladeniči in dekleta obiskujejo vaške hiše, zbirajo darila in pojejo pesmi o Zelenem Jurju. Vrhunec proslave je jurjevski kres, ko sežigajo velike kresove iz slame ter tako simbolično odganjajo zimo. Čeprav danes celoten obred izvajajo večinoma člani folklornih društev kot način oživljanja dediščine, jurjevski kres v glavnem velikogoriškem parku in pred obzidjem starega Lukavca je priljubljen in pomemben dogodek za celoten kraj.

  1. Lan in tkalska delavnica – Ivanić-Grad

Čeprav še ni uradno na seznamu nesnovne kulturne dediščine, en pomemben moslavaški projekt si to vsekakor zasluži. Če v Ivanić-Gradu obiščete Center za obiskovalce, kot spominek mesta in Zagrebške županije boste našli – laneno brisačo. Oživljanje izdelave tega starinskega predmeta, neznanega modernim generacijam, se nanaša na tradicijo, ki je skoraj izginila. Nekoč so po ravnicah vzhodno od Zagreba bila številna polja lana, ki se je obdeloval, tkal in vsakodnevno uporabljal v gospodinjstvih. Zaradi navdušenosti posameznikov, se lan ponovno sadi in ročno obdeluje na starih tkalskih statvah, lanena zgodba pa se nadaljuje, četudi nit za nitjo. 

  1. Vrboveška pera – Vrbovec

V Zagrebški županiji ne manjka tradicionalnih slanih pit, vrboveška »pera« pa je zares posebna. Okrogla in razkošna, pripravljali so jo za posebne priložnosti, najpogosteje od ostankov testa za kruh, ki se je potem razvleklo in polnilo z zmesjo iz svežega sira, smetane, koruzne moke in jajc. Čeprav je pera jed z dolgo tradicijo, o njeni pripravi ni veliko zapisov. Dovolj je že to, da se skrivnost že leta uspešno prenaša s kolena na koleno. Vrboveška pera je sicer glavna zvezda manifestacije »Kaj su jeli naši stari« (Kaj so jedli naši stari), začeta pa je tudi iniciativa za to, da se izvirna receptura končno zaščiti.

Dont miss other topics