Med sprehodom po ulicah Zagreba še vedno, čeprav redkeje, lahko slišite špreho (govor) zagrebških ulic, oziroma izraze stare zagrebške govorice. V jeziku se furt nekaj menja (vedno nekaj spreminja), zato nekateri izrazi sčasoma padejo v pozabo. Medtem ko stari izrazi, kot so škrlak (klobuk), coprnica (čarovnica) in frnjokl (nos), žal, živijo le med starejšimi prebivalci, je zagrebškemu žargonu še vedno videti obrise, z malce daljšim prebivanjem v metropoli pa lahko ujamete njegove osnove. Prebivalci največjega hrvaškega mesta tako radi pomanjšujejo stvari ter jih ljubkujejo, oziroma uporabljajo pomanjševalnice in ljubkovalnice, in sicer z dodajanjem številnih pripon, kot je -ić ali -ač. Tako lahko slišite ljubkovanje pri odhodu v restač (restavracija) ali na slatkač (sladoled). Ko dežuje, bodo uporabili kišić (dežnik), za fotografiranje pa fotić (fotoaparat). Ko omenijo penziće, bodo govorili o upokojencih (penzionerji), obisk ginića pa je obisk ginekologa. Če se dogovarjajo o tem, kam bojo na gembač, to pomeni, da se pogovarjajo o tem, kam bodo odšli na »gemišt« (špricar), za dogovarjanje pa bodo mogoče uporabili mobač (mobitel). Poleg pomanjševalnic, eni izmed pogostejših starejših žargonizmov, ki jih je tudi danes pogosto moč slišati na ulicah Zagreba so cuga (pijača) in klopa (hrana), dve stvari, glede katerih se najpogosteje dogovarjajo sestanki, razen če je nekdo na knap s cajtom oziroma če je v cajtnotu (če je v časovni stiski). Seznam zagrebških besed je dolg – klinac je deček, obleka so oblačila, murja je policija itd. Ozbač (zares, resno), zagrebška govorica je res zanimiva! Zicer (zagotovo) se jo lahko vsak hitro navadi.