Deserti so že od nekdaj pomembni Zagrebčanom in jim posvetijo veliko časa. Vse, kar morate storiti, je brskanje po starih zagrebških kuharskih knjigah, polnih slaščic. Številne sladice iz domače ponudbe so zapuščina nekdanjega avstro-ogrskega časa, zato imamo svoje različice o sladkih temah, ki so prisotne po vsej Srednji Evropi. Različne različice palačink, štrukljev, pite in cmokov so najbolj prisotne in najpreprostejše sladice, obstajajo pa tudi bolj zapletene kreacije, kot so bogati čokoladni Jelačićevi koščki, naš možni odgovor na dunajsko torto Sacher. Zagreb je sprejel tudi tradicionalne kremšnite, specialiteto bližnjega mesta Samobor, v svoji različici pa je dodal še stepeno smetano in čokoladno glazuro. Po vzoru na Dunaj so se prve slaščičarne odprle v začetku 19. stoletja, za očeta moderne slaščičarne pa velja Alois Schön, hkrati pa oče najbolj zagrebškega od vseh naših pisateljev, Augusta Šenoe.

Slaščičarstvo je tudi v koraku s časom, tako da imamo danes na izbiro tudi starinske slaščičarne s klasičnim asortimanom in moderne slaščičarne z lastnim avtorskim rokopisom. Ne glede na žanr se beseda o dobri torti širi daleč, zato imajo najuspešnejši slaščičarne zveste sledilce. Sprememba letnih časov v Zagrebu se odraža tudi v oknih slaščičarn, zato gurmani jeseni hitijo k kostanjevim sladicam; zima je rezervirana za težje sladice, najpogosteje čokolado in oreščke; medtem ko se spomladi in poleti jedo lažje sladice z jagodami in drugim jagodičjem, kot je ledena vetrna torta. In sladoled je zelo na ceni, bližino Italije pa opazimo v resnosti, s katero se približuje ta sezonska sladica. Kreativno ustvarjanje čokolade je nova niša, še vedno ozka, a vznemirljiva in že okronana z mednarodnimi nagradami. Ni naključje, da Zagreb od nedavnega ima tudi Muzej čokolade.