Po videzu neuglajene, po vonju in okusu pa očarljive podzemne gube, so eno izmed najdražjih in najbolj cenjenih živil v svetu. Svoj poseben status, razen značilni aromi, dolgujejo tudi dejstvu, da jih je skoraj nemogoče komercialno gojiti, temveč jih izučeni ljudje z usposobljenimi psi morajo iskati in kopati ven iz zemlje. Gastronomijo so najprej osvojili tartufi iz Italije in Francije, s kakovostjo in videzom pa so se na prestol povzpeli tudi istrski tartufi. Ustvarila se je slika, da so tartufi zelo redki in omejeni na komaj nekoliko od boga danih območij. Vendar, ali je temu res tako?

Sčasoma so se tartufi začeli pojavljati na mestih, kjer jih nihče ni pričakoval, zato jih verjetno tudi ni iskal. Naenkrat je bilo slišati pogumne trditve, da je osrednji del Hrvaške mogoče celo bolj bogat s tartufi od Istre. Tartufi potrebujejo gozdove, saj živijo v simbiozi z gozdnimi drevesi, zlasti všečen pa jim je hrast. Nekatera območja zagrebške okolice, zlasti Turopolje, so od nekdaj bogata z gozdom in hrastom. Počasi je bil odkrit cel zaklad – 16 vrst tartufov, za katere se do tedaj sploh vedelo ni v svetu, danes pa so razstavljeni v Muzeju gob na osrednjem zagrebškem trgu. Ne dolgo nazaj se je tudi Žumberak dokazal kot najdišče črnega tartufa, ki je že imel premiero v nekaterih zagrebških restavracijah.

Naenkrat je postalo jasno, da ima okolica Zagreba resen potencial za tekmovanje z območji, ki so bolj znani po tartufih. Vendar je potreben čas in trud, da ta specializirana in ekskluzivna veja gobarstva zaživi ter da jo ljudje vzamejo resno. Poleg že številnih in zelo verjetno mnogih še neodkritih naravnih najdišč, možnost za tartufarsko revolucijo na pragu prestolnice leži tudi v možnostih mikoriziranih nasadov. Tartufi, ki so dostopni celo leto, lahko uberejo pot do lokalnih jedilnikov in spodbudijo kuharje, da jih združijo z znanimi tradicionalnimi jedmi ali odkrivajo nove kombinacije. Kdo ve, mogoče nam bo nekoč povsem normalno ponašati se z tartufarsko dediščino in gostom nuditi domače izdelke.