Jesen se v Zagreb vedno pritihotapi počasi, nežno in elegantno, prve spremembe pa opazimo v krošnjah mestnih dreves – žareče poletno zelenilo naenkrat preide v zapeljivo paleto jesenskih odtenkov. Bogastvo barv, vonjev in okusov je prisotno tudi na zagrebških tržnicah, kar pomeni da bo tudi za mizo barvno in zanimivo. Čeprav se letni cikel narave počasi bliža koncu, jesen z raznolikostjo svoje ponudbe nič manj ne zaostaja za spomladjo in poletjem. Tudi restavracije po Zagrebu tako kot kmečka gospodinjstva v okolici bodo izkoristile prijeten prehod iz poletja v zimo za predstavitev sezonskih posladkov, od tradicionalnih favoritov do sodobnih izpeljank. Čas je žetve in trgatve, vlaganja sadja in zelenjave, vendar tudi uživanja v sadovih, ki so nam na dosegu rok.

Sezona je buč, in čeprav nosijo vse isto ime, so na tržnici razlike jasna. Velike podolgovate zelene buče naribamo in uporabimo za bučnico, priljubljen slani zavitek ali za gosto obaro, s paradižnikom ali smetano. Iz okrogle oranžne buče pripravimo kremaste juhe ali pa jo enostavno popečemo v pečici. Bučijada v Ivanić-Gradu je priljubljen sezonski festival, ki predstavlja celo paleto specialitet iz tega živila, s poudarkom na bučnem olju. Le to pa je nepogrešljivo v fižolovi solati, zlasti iz mladega fižola, ki je na vrhuncu ravno zgodaj jeseni. Še vedno se dobro držijo paradižniki, paprike, bučke in jajčevci, zato bodo gosto vkuhani prišli prav v številnih kombinacijah kot bogata priloga ali okusen čušpajz. Saj jesen po lahkem in osvežilnem poletnem jedilniku vendar zahteva bolj konkretno in toplo hrano. Najbolj romantičen kraj v tem letnem času so zagotovo gozdovi, ki nas vabijo v nabiranje gob. Gobarjenje je priljubljen hobi, o čemer pričajo številne gobarijade, ki potekajo kjerkoli se najde dober material. Najpogostejši so jurčki, lisičke in trobente, ki se pripravljajo na številne načine, zagorska juha s svežimi gozdnimi gobami pa je tudi v Zagrebu priljubljena jed.

Eden izmed glavnih dogodkov zgodaj jeseni je trgatev grozdja v vinogradih v bližnji in daljni zagrebški okolici. Najpomembnejši dan v vinogradniškem koledarju je Martinovo v začetku novembra, ko se v tradicionalnem obredu krsti mošt, nazdravi za uspešno letino in novo vino, ki bo kmalu napolnilo sode, vse skupaj pa se proslavi z veliko gostijo. To je popolna priložnost za dober kos mesa v omaki z grozdjem. Mlado sezonsko vino, praviloma plešiviška modra portugalka ali, redkeje, frankovka, se te dni daje v promet na tržnicah, da nam olajša pripravo za hladnejše dni. Popolna kombinacija za takšno vino so pečeni kostanji, njihov vonj z uličnih stojnic pa je za številne tudi uradno potrdilo, da je jesen prispela v mesto na velika vrata. Martinova pečena raca ali gos s kostanji je delikatesa, ki se ne pozabi. Kostanj naenkrat zavlada tudi mestnim slaščičarnam, predvsem v obliki kostanjevega pireja s smetano, vendar tudi kot zvezda kremnih peciv ali sladoledov.

V slaščicah bo zablestel tudi preostanek jesenske sadne reprezentance kot so jabolka, hruške, slive in kutine. Klasiki so zavitki in pite, kutine pa se lahko, razen kot dišeča dekoracija ali polnilo za mesno pečenko, poskusijo tudi v starinski sladici z imenom »kitnkez«. Slive so vsem najbolj priljubljene v toplih cmokih, zlasti s cimetom ali krušnimi drobtinami, popečenimi na maslu, z malo smetane na strani. Sveže pripravljene marmelade iz jesenskega sadja so kot naročene za mazanje palačink ali na carskem pražencu. Čas je tudi za oreščke – na veliko se počasi trejo pravkar nabrani orehi in lešniki, pomembni sestavini za sladke jedi, vse do naslednje spomladi. Orehova potica je zdaj najbolj sladka. Poleg vseh ostalih lepot in šarma zagrebške jeseni, je pika na »i« polna miza mamljivih sezonskih specialitet vseh vrst in oblik. V mestu, ki se ponaša s svojo gastronomsko dediščino in bogastvom živil iz rodovitne okolice, leta na zadnjih izdihljajih zagotovo ne boste pospremili lačni.