Zaklad tradicionalne domače kuhinje je eden izmed adutov živopisnih malih regij, razmetanih okoli Zagreba, zimski jedilnik s svojo ponudbo pa zares prednjači. Po eni strani gre za praznično obdobje, ko se razume, da bo na mizi razkošje. Poleg tega, pozimi tako ali tako tekne bolj konkretna hrana za lažje spoprijemanje s hladnimi dnevi in temnimi večeri. Je čas, ko ne štejemo kalorij, temveč se družimo okoli mize, pomanjkanje svežih sadežev iz narave pa bogato nadomešča ljudska iznajdljivost in ustvarjalnost v pripravi slastnih jedi, celo v skromnejših pogojih. Skratka, zima je čas za nemoteno uživanje v hrani.

Gosta se, seveda, sprejme z zdravico. Samoborski bermet je avtohtoni aperitiv, v okolici Samoborja in Jastrebarskega pa lahko najdete žganja od tepke, stare sorte hruške. Za začetek bo vsak pošteni domačin ponudil domače narezke ter ob tem ponosno izpostavil njihovo poreklo. Koline so bile opravljene ob koncu jeseni, pozimi pa se uživa v dobrotah le teh. Za uživanje so pripravljene klobase, ocvirki, slanina in ostale suhomesne specialitete. S tem se kombinirajo izdelki malih lokalnih sirarn, največ na bazi kravjega mleka kot sta sir in smetana ter različne variante trdih sirov, od kuhanega sira in škripavca vse do dimljenega sira in sira s papriko ali zelišči. Zelenjavo zdaj najdemo vloženo v kozarcih ali v obliki različnih namazov. Vsak kraj ima tudi svoj slani prigrizek, ki ga radi postrežejo, kot je npr. »rudarska greblica«, »copanjak« ali vrbovečka »pera«.

Ko je zunaj hladno, bo vsakomur teknilo nekaj »na žlico«. Zimske juhe so praviloma bolj goste in močne, ustvarjene za to, da nas dobro segrejejo. Nepogrešljivi sta tudi juha iz gozdnih gob ter bučna juha, ki sta domačim koruznim kruhom že sami po sebi popoln obrok. Vendar so zvezde mize vselej glavne jedi, fine pečenke pa so tiste, ki se čvrsto držijo v samem vrhu. Raca ali puran z mlinci je brezčasna klasika, posebna sezonska specialiteta pa so pečena gos s kostanji ali svinjski medaljoni v omaki z jurčki. Ko temperature malce bolj padejo, se na mizo položi »buncek« – dimljena, nato pa počasi kuhana svinjska krača, ter bolj konkretne klobase, krvavice ali pečenice, oziroma »češnjovke«. Priljubljena zimska priloga je dušeno kislo zelje, zraven pa sodi tudi praženi krompir. Brezmesne variante so lahko hranilna fižolova enolončnica z zeljem ali kislo repo. Domači rezanci ali »trganci« se bodo dobro združili s smetano in slanino ali gobami. Glede na to da v gozdovih Turopolja ali Žumberka najdemo tartufe čez celo leto, je zima priložnost, da jih poskusimo v kakšni že znani ali celo novi kombinaciji.

Ko govorimo o sladkem, je zima čas, ko kraljujejo jabolka. Prava, sočna domača jabolčna pita ali zavitek je okus, ki ga ne pozabite. Od enostavnih, lahko dostopnih živil kot so orehi, med, mak ali sveži sir nastanejo okusne orehove in makove potice, sladke gibanice, palačinke, medenjaki in številni drugi tradicionalni deserti. Po sladkem prigrizku bo zgodbo zaokrožil liker z višnjo, borovnicami ali orehi, mogoče tudi kakšno desertno vino iz vinogradov z območja Zagrebške županije. Seveda, iz istih vinogradov prihajajo tudi suha vina, ki lahko spremljajo vsako fazo zimskega jedilnika. Mlado sezonsko vino modra portugalka je najboljši prijatelj pečenih kostanjev ter pogosta izbira pri rustikalnejših jedi. Tukaj so tudi številna druga vina iz Jastrebarskega, Zeline, Moslavine ali okolice Samoborja, od lahke kraljevine in osvežilnega škrleta vse do kompleksnejših plešiviških pinotov in rizlingov. Poleg tega, najboljše hrvaške penine izvirajo ravno iz okolice Zagreba.

Izlet v mirne kraje zagrebškega zelenega obroča ob kateri koli priložnosti se enostavno mora končati s prepuščanjem užitkom regionalne gastronomije. Bodisi izberete planinsko kočo, kmečko gospodinjstvo, tradicionalno gostilno ali celo restavracijo z Michelinovim priporočilom, sve je podrejeno spoštovanju lokalnih živil in negovanju lokalne dediščine. Pozimi ni boljšega načina, da se človek ogreje, zapečati stara in zgradi nova prijateljstva od pogostitve za mizo, polno izvirne in iskrene hrane.